Podobno s podobnim

Uradna medicina kljub doseganju vrhunskih rezultatov v zdravljenju mnogih bolezni, ki so še do nedavnega veljale za neozdravljive, na nekaterih področjih, pri nekaterih boleznih ostaja nemočna.

Čeprav ne prepozna vzroka ali vzročnih zvez in povezav, ki vodijo v nastanek prenekatere neozdravljive bolezni, ima, denimo, v arzenalu obširnega védenja vedno na voljo dovolj orožja, s katerim je sicer neozdravljivo bolezen mogoče vsaj obvladati in jo čim dlje vzdrževati na ravni, ki obolelemu ne krni življenja. Sočasno pa išče in raziskuje poti in stranpoti, na katerih se utegne skrivati ključ do filigranske prepoznave vzročne narave bolezni; ta lahko pomaga medicini odpreti vrata do rešitve, ki omogoča korenito in celovito spremembo bolezenskega stanja.

Jutri se bo iztekel svetovni teden ozaveščanja o homeopatiji, metodi zdravljenja, katere osnovno in prvo načelo je similia similibus curentur – podobno se zdravi s podobnim. Ta preizkušeni, varni in naravni sistem zdravljenja, ki pomaga mnogim in nikomur ne škodi, je pred natanko dvema letoma dobil domicil tudi v Sloveniji. Naša država je bila do tedaj osamljena pega na zemljevidu stare celine pa tudi širše, ki še ni bila pripravljena zaupati temu dvesto let staremu znanju.

Ta predsodkovni zid je zdaj zrušen na fizični ravni, ne pa tudi na miselni. Vsaj ne povsem. Homeopatska zdravila je pri nas mogoče in tudi dovoljeno kupiti, a le v lekarnah. Zaradi varnosti, nadzora, kakovosti tovrstnih preparatov pa tudi zato, da se tisti, ki želi na ta način odpraviti glavobol ali nespečnost, ublažiti posledice stresa, umiriti prebavne težave, sanirati športne poškodbe ali bolečine v mišicah in sklepih, o tem lahko posvetuje z lekarniškim farmacevtom, ki je opravil tudi izobraževanje s področja homeopatije ter lahko svetuje izkušeno in izkustveno. Kar je dobro, o tem ni dvoma.

Še vedno pa velja prepoved, da bi se s tem področjem, ki ga drugod uspešno kombinirajo s konvencionalnim zdravljenjem, smeli ukvarjati tudi zdravniki. Vendar je tako rekoč javna skrivnost, da so med zdravniki mnogi, ki se niso odrekli licenci in pri svojem delu usklajujejo znanje obeh področij ter bolniku svetujejo terapijo, o kateri presodijo, da bo najbolj učinkovita, z najmanj stranskimi učinki in predvsem – varna.

Jasno je, da so zakonodajno določena pravila igre tako kršena. Jasno pa je tudi, da bo prej ali slej treba prevrednotiti pristope v skrbi za zdravje in k zdravljenju. Takšen preobrat narekuje čas, ko v krizi ni le gospodarstvo, ampak tudi zdravje.

To potrjujejo aktualne raziskave o zdravju v Evropi, ki so pokazale, da so, tudi oziroma predvsem zaradi posledic krize, razlike v pričakovani življenjski dobi moških med razvitejšim in slabše razvitim delom Evrope trenutno večje, kot so bile pred štirimi desetletji. Če bi, denimo, evropske države z izboljšano skrbjo za zdravje otrok dosegle raven Švedske, bi vsako leto lahko rešili približno 6000 mladih življenj. Odzivnost zdravstvenega sistema pa bi bilo treba prilagoditi aktualnim izzivom in naraščanju obolevnosti na najbolj izstopajočih področjih, med drugim za astmo in duševnimi motnjami, predvsem depresijo.

Pravi odziv na krizo ni varčevanje, ampak čim boljša in čim bolj celovita skrb za zdravje. Ta pa zahteva naložbe, ki se zagotovo obrestujejo. Na vseh ravneh.